Otroška trgovina in izbira igrač, veselje, kot ga še ni bilo.
Nekega sončne dne se z otrokom sprehodimo preko mesta. Opazujemo sprehajalce, ki nemo hodijo mimo nas, vsak zatopljen v neke svoje misli. Tujci so imeli pogosto mrke, nejasne poglede in so strmeli v daljavo.
Po nekaj minut hoje otrok zakriči: »Mami, poglej otroška trgovina in velik medo. Mi ga kupiš.« Zatopljena v svoje misli komaj dojamem besede otroka in pomislim: »Ojej, še en medved več.« Skušam dopovedati otroku, da nikakor ne potrebuje medvedka, a vse zaman. Otrok si res močno želi videno igračo in mi na vse možne načine prigovarja, kaj neki bi on počel s tem medvedkom, zakaj je zanj tako poseben.
Da mu je res priprasel k srcu vidim tudi na njegovem obrazu in očeh, ki dejansko sijejo. Ko se tako pogovarjala, ali bi vzela medvedka ali ne, pa me nežno vpraša: »Mami, ga smem vsaj objeti?« ker me je že prej tako nežno gledal, mu nikakor nisem mogla neodobriti prošnje in otroka trgovina pred nama naju je sprejela vase. Po vstopu so se otroške oči še bolj zasvetile, bile so kot zlati cekinčki. Občutek je bil neverjete.
Otroška trgovina je otroka povsem osrečila in mu prinesla veliko zadovoljstva. Opazovala sem njegovo smukanje med policami, opazovanje igrač, božanje, spraševanje, kako določen izdelek deluje in seveda njegov nasmeh. Takšne in drugačne igrače so kar same hitele v njegovo naročje.
Vsakih toliko časa je bilo slišati manjši vzdihljaj, kar je dokazovalo, da so mo vse priprasle k srcu. V kolikor bi se moral, se nikakor ne bi mogel odločiti, katera je tista, ki je prava, katera je tista s katero bi zapustil trgovino. Opazila sem, da prodajalke zelo dobro skrbijo, da otroške igrače za manjše otroke zložijo na nekoliko nižje police, da jih lahko ti hitro dosežejo in da si jih lahko ogledujejo. To zagotovo zato, da jih čim hitreje prepričajo.
Otroci so seveda tega zelo veseli, nekoliko manj pa njihovi starši, ki se zavedajo, da bodo morali vse te izdelke plačati. Pomislila sem celo na tiste matere, ki nimajo dovolj denarja, da bi lahko otroku kupile kakšen izdelek, kako jih mora ob pogledu na to veselje, na vzdihovanje in objemanje igrač, boleti srce. Sama zase vem, da bi me tovrstna izkušnja povsem potrla. Prav tako pa se zavedam, da dandanes starši otrokom nudimo preveč igrač in preveč lahkotno življenje, da pogosto niti ne vedo, kaj to pomeni zaslužiti denar in koliko dejansko stane njihova igrača.
Da niti ne govorim o starih starših, ki bi za vnuke dali tudi zadnji evro, samo da bi jih videli srečne. Živimo v svetu materializma, ko so stvari veliko več vredne kakor dobri odnosi in naša čustva. Ko ne znamo podariti drugega kakor igračo in tekmovati, da bo naša najdražja in v otrokovih očeh najboljša. Otroci niso materialisti, vendar jih takšne delamo starši, ki jim dajemo slab zgled. Zato bi bil čas, da se ustavimo, razmislimo o svojih dejanjih in se vprašamo, kaj si dejansko želimo in kakšni bi naj bili naši nasledniki.
Otroška trgovina je prostor za nakup igrač in razmislek.
